Bakhita

V ganljivem romanu je avtorica povzela zgodbo v Darfurju rojene sudanske ženske Bakhite. V najzgodnejših letih jo iz plemena Dažujcev ugrabijo oboroženi možje. S karavano potuje po neskončni suženjski poti, oropana dostojanstva in vsega človeka vrednega. Na milost in nemilost je prepuščena ljudem. Sčasoma pozabi svoje ime. Po dolgem času zapusti karavano, a njeno življenje je prepuščeno volji različnih lastnikov. Ko se v Sudanu napove prepoved trgovine s sužnji, se tok njenega življenja obrne. Na koncu pristane v Italiji, kljub vsemu močna, polna ljubezni do vsega. Branje njene zgodbe boli. Ko ne bi bil jezik tako lep in izpoved tako čutna in prepričljiva, bi knjigo že zdavnaj zaprli.

Odlomek iz knjige

»Nikoli je ni prebrala. Knjige o svojem življenju, o katerem je pripovedovala drugim. Nanjo je bila ponosna, obenem pa se je je sramovala. Bala se je, kakšni bodo odzivi, in všeč ji je bilo, da so jo imeli radi, zaradi njene zgodbe, zaradi vsega, kar si je upala izreči, in vsega, kar je zamolčala, saj tistega ne bi nihče hotel slišati in o tem tako ali tako ni nikoli nikomur govorila. Čudovita zgodba. Povrnil se ji je spomin, da je lahko povedala ton zgodbo. A svojega pravega imena se ni nikoli spomnila. Nikoli ni vedela, kako ji je bilo ime …«