Ekstradeviško

Otok je v literaturi pogosto prispodoba za samoten in osamljen način življenja, drugačen kot ga poznamo in živimo celinski ljudje, in kot tak kar kliče po zgodbi, v kateri junak razkriva skrivnosti in prihaja do spoznanj, ki so neprecenljiva in temeljna za njegov obstoj, pa čeprav gre za popolnoma fiktiven lik. Tudi pri Čatrovem romanu Ekstradeviško se zdi postavitev zgodbe na otok najbolj logična izbira, in tudi je, saj bi se v drugačnem okolju z drugimi specifikami kaj hitro lahko znašla na trhlih temeljih, ali pa bi jo bil avtor primoran povedati (nekoliko) drugače. Ekstradeviško je namreč v prvi vrsti zgodba o sramu, o prikrivanju resnice v okolju, kjer vsi o vsakem in vsem vse vedo, in kjer so dogodki, nad katerimi bi se v nekoliko manj tradicionalnem okolju nihče več ne zgražal, še vedno globoko zakoreninjen tabu.

Odlomek iz knjige

"Hodil je dol proti morju, po strmi ozki ulici, da so se mu prsti zabijali v konico superg in po vsej verjetnosti trgali tkanino tam pri prstih. O, kakšna sramota! Le kaj bodo rekli ljudje, če bodo videli, da ima strgane nogavice? Pa ravno zdaj, ko je izvedel, da ima tu na otoku še žive sorodnike in da se bosta starša ločila." (str. 373)