Raztrgajmo nebo

Teresa preživlja poletje na jugu Italije. Vroče dni v družbi babice in očeta preseka srečanje s tremi fanti – premišljenim Nicolo, zadržanim Tommasom in skrivnostnim Bernom. Poletja se vrstijo, vedno znova se vrača na kmetijo, tam jo pričaka stalnost oziroma stabilnost, ustaljen ritem življenja, povezan z naravo in prežet z religijo. Kmalu pa pride do usodnega razdora med fanti in njihove poti se oddaljijo. Teresa se odloči, da bo pokopala spomin na najstniško ljubezen z Bernom. Toda življenje se obrne drugače, saj se ponovno srečata na kraju, kjer se je vse začelo. Sprva v skupnosti, nato na kmetiji zaživita sama, v sožitju z naravo, vztrajata pri vodenju ekološke samozadostne kmetije. Toda narava jima ne izpolni neke druge želje, s katero je prežeta vsaka skupna misel. 

Odlomek iz knjige

»Čutila sem vzhičenost ob tem, da sem imela končno prave prijatelje, še več, brate in sestre. Seveda sem potrebovala čas, da sem se navadila na suho stranišče zunaj, na pomanjkanje zasebnosti, ki jo je to povleklo za samo, kot tudi na omejeno porabo elektrike, vodo, ki je smrdela po plesnivem, stalne izjeme: pri čiščenju, kuhanju, sežiganju smeti. A težko si prikličem v spomin te neprijetnosti. Predvsem se spominjam dolgih ur, ko smo ob pivu in kartah sedeli v senčnici.«