Arhiv domoznaskih spominov
Požarna bramba v Celju
01. 08. 2015
1. avgust 1871 – Ustanovljena je bila požarna bramba v Celju
Mesto ob Savinji je skozi svojo bogato zgodovino zabeležilo vrsto požarov, v katerih je utrpelo veliko škode. Najstarejši doslej poznan požar v mestu je izbruhnil že za časa Celjskih (1448), vendar kaj več o njem ni znanega. Tudi v naslednjih stoletjih so bili požari pogost spremljevalec mestu, kar niti ne čudi, če vemo, iz kakšnih (gorljivih) materialov so bile nekoč grajene hiše.
V 16. stoletju so ognjeni zublji uničevali mestno lastnino vsaj štirikrat, v 17. stoletju pa vsaj dvakrat. Posebno uničujoč je bil požar leta 1687, ko je v treh dneh pogorela večina lesenih in s slamo kritih mestnih hiš. Tudi v 17. stoletju se požari niso znali izogniti mestu. Zagorelo je vsaj trikrat. Najhuje na veliki četrtek leta 1798, ko je najprej zagorelo v minoritskem samostanu, požar pa se je nato razširil in uničil 192 hiš. Nepoškodovane so ostale samo štiri.
Razumljivo je, da so meščani vseskozi razmišljali, kako se izogniti posledicam požarov oz. kako se organizirano braniti pred njimi. Sprva je bilo za preventivo bolj slabo poskrbljeno. V 18. stoletju so morali lastniki hiš poskrbeti, da je bil pod njihov streho vedno na razpolago čeber z vodo, nočni čuvaji pa so morali paziti tudi na ogenj. Naslednji pomemben preventivni ukrep je bil požarni red iz leta 1781, ko so mesto razdelili na četrtine in za vsako od njih kvartnega starešino, za potrebe požarov pa so nabavili preprosto brizgalno.
Do srede 19. stoletja se požarna preventiva v Celju ni kaj prida izboljšala. Šele ko je celjska mestna občina postala avtonomna (1867), so v mestnem svetu začeli intenzivno razmišljati tudi o ustanovitvi mestne požarne brambe, danes bi temu rekli prostovoljno gasilsko društvo.
Že na seji občinskega sveta julija 1868 je odbornik Maks Stepišnik podal predlog, da občina ustanovi požarno brambo. Ustanovili so pripravljalni odbor, ki pa se je zaradi pomanjkanja denarja za nakup gasilskega orodja in opreme sestal šele marca 1971.
Na seji, ki se jo je udeležil tudi takratni župan dr. Josef Neckermann, so izdelali načrt, kako zbrati denar, predvsem prostovoljne prispevke, za nabavo potrebne opreme, in kako pridobiti čim več požarnih brambovcev (gasilcev).
Očitno so načrt uspešno izpeljali, saj so že 1. avgusta 1871 sklicali prvi občni zbor Prostovoljne požarne brambe v Celju in za njegovega prvega poveljnika izvolili celjskega pivovarnarja Karla Mathesa.
Več na povezavi:
http://ook.knjiznica-celje.si/zgodilo/gasilstvo.htm
Več o zgodovini gasilstva v Celju na povezavi
http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=1827
Mesto ob Savinji je skozi svojo bogato zgodovino zabeležilo vrsto požarov, v katerih je utrpelo veliko škode. Najstarejši doslej poznan požar v mestu je izbruhnil že za časa Celjskih (1448), vendar kaj več o njem ni znanega. Tudi v naslednjih stoletjih so bili požari pogost spremljevalec mestu, kar niti ne čudi, če vemo, iz kakšnih (gorljivih) materialov so bile nekoč grajene hiše.
V 16. stoletju so ognjeni zublji uničevali mestno lastnino vsaj štirikrat, v 17. stoletju pa vsaj dvakrat. Posebno uničujoč je bil požar leta 1687, ko je v treh dneh pogorela večina lesenih in s slamo kritih mestnih hiš. Tudi v 17. stoletju se požari niso znali izogniti mestu. Zagorelo je vsaj trikrat. Najhuje na veliki četrtek leta 1798, ko je najprej zagorelo v minoritskem samostanu, požar pa se je nato razširil in uničil 192 hiš. Nepoškodovane so ostale samo štiri.
Razumljivo je, da so meščani vseskozi razmišljali, kako se izogniti posledicam požarov oz. kako se organizirano braniti pred njimi. Sprva je bilo za preventivo bolj slabo poskrbljeno. V 18. stoletju so morali lastniki hiš poskrbeti, da je bil pod njihov streho vedno na razpolago čeber z vodo, nočni čuvaji pa so morali paziti tudi na ogenj. Naslednji pomemben preventivni ukrep je bil požarni red iz leta 1781, ko so mesto razdelili na četrtine in za vsako od njih kvartnega starešino, za potrebe požarov pa so nabavili preprosto brizgalno.
Do srede 19. stoletja se požarna preventiva v Celju ni kaj prida izboljšala. Šele ko je celjska mestna občina postala avtonomna (1867), so v mestnem svetu začeli intenzivno razmišljati tudi o ustanovitvi mestne požarne brambe, danes bi temu rekli prostovoljno gasilsko društvo.
Že na seji občinskega sveta julija 1868 je odbornik Maks Stepišnik podal predlog, da občina ustanovi požarno brambo. Ustanovili so pripravljalni odbor, ki pa se je zaradi pomanjkanja denarja za nakup gasilskega orodja in opreme sestal šele marca 1971.
Na seji, ki se jo je udeležil tudi takratni župan dr. Josef Neckermann, so izdelali načrt, kako zbrati denar, predvsem prostovoljne prispevke, za nabavo potrebne opreme, in kako pridobiti čim več požarnih brambovcev (gasilcev).
Očitno so načrt uspešno izpeljali, saj so že 1. avgusta 1871 sklicali prvi občni zbor Prostovoljne požarne brambe v Celju in za njegovega prvega poveljnika izvolili celjskega pivovarnarja Karla Mathesa.
Več na povezavi:
http://ook.knjiznica-celje.si/zgodilo/gasilstvo.htm
Več o zgodovini gasilstva v Celju na povezavi
http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=1827
