Knjiga Kdo vlada svetu? v 23 »slikah« prikaže zgodovinske korenine in aktualne posledice ameriškega intervencionizma povsod tam, kjer je politika v zadnjih dveh stoletjih prepoznavala strateške politične ali ekonomske prednosti, katerih Američani niso želeli prepuščati drugim – drugim (konkurenčnim) dejavnikom ali preprosto domačinom. Ker pa je svet nadvse raznobarven in je v njem težko totalitarno ohranjati eno sámo linijo hegemonije, ni treba veliko, da se iz začetne odločne in brezkompromisne obrambe ›tekovin‹ brutalnega kapitalizma rojevajo čudna protislovja.
Lahko si ogledamo samo Bližnji vzhod, kjer je danes v zmešnjavi velikih vojn, groženj z jedrskim orožjem, nepreštevnih proksi in ad hoc vojn, celo nedoločenega števila držav in ad hoc samozvanih držav težko z zanesljivostjo reči, kdo je v katerem trenutku zaveznik ali nasprotnik kogarkoli drugega; sploh so pa ta razmerja fleksibilna, že davno ne več toliko odvisna od nacionalnih motivov (čeprav so tudi ti še vedno boleče živi: glej primer Palestina!) kot, zdi se, borzno-strateških projekcij svetovnih bogatašev.
Vprašanje »kdo vlada svetu« je tako v precejšnji meri naslovljeno tudi na intelektualno, humanistično, racionalno »elito« globalne javnosti. Navsezadnje so ›dobro misleče množice‹ tiste, ki v demokratičnih družbah podeljujejo politični mandat ponorelim sociopatom in megalomanom, ki si umišljajo, da prav oni vladajo svetu; če mu že ne morejo povsem, si ga pa vsaj lastijo. A nič več kot to. Pravi »lastniki« bi morali biti namreč tudi dobri gospodarji. Če bi bili globalni hegemoni taki, denimo ne bi izstopali iz podnebnih paktov in zapuščali potomcem uničenega okolja. Nič manj kot vse to so enakovredne teme aktualnih družbenih esejev, ki jih je Noam Chomsky zbral okoli vprašanja: Kdo vlada svetu?
Vir: Emka