KNJIGE

Pričujoča knjiga o knjigah prikazuje avtorja, ki se – po njegovih lastnih besedah – na stara leta oklene branja. Pred nami tako razgrne spisek knjig, ki jih še ni prebral, ima pa trden namen, da se branja loti. Pripoved tako preskakuje s knjige na knjigo, z avtorja na avtorja, in hkrati na željo, da bi tudi avtor sam še kaj napisal. Ko se branja končno loti, ga zmotijo knjige, ki imajo nekatere dele podčrtane. Nato ga pri branju zmotijo posvetila v knjigah in hkrati želja, da bi v svoji prihodnji knjigi obravnaval prav posvetila. Da bi jih ustrezno raziskal in nabral zadostno število, odide v antikvariat, a tam z bridkostjo ugotovi, da je pred davnimi leti najhujše, najbolj neumno in najbolj osladno posvetilo napisal prav sam. Pričujoča knjiga o knjigah prikazuje avtorja, ki se – po njegovih lastnih besedah – na stara leta oklene branja. Pred nami tako razgrne spisek knjig, ki jih še ni prebral, ima pa trden namen, da se branja loti. Pripoved tako preskakuje s knjige na knjigo, z avtorja na avtorja, in hkrati na željo, da bi tudi avtor sam še kaj napisal. Ko se branja končno loti, ga zmotijo knjige, ki imajo nekatere dele podčrtane. Nato ga pri branju zmotijo posvetila v knjigah in hkrati želja, da bi v svoji prihodnji knjigi obravnaval prav posvetila. Da bi jih ustrezno raziskal in nabral zadostno število, odide v antikvariat, a tam z bridkostjo ugotovi, da je pred davnimi leti najhujše, najbolj neumno in najbolj osladno posvetilo napisal prav sam. Vir: Emka