V prostem verzu L. H. Anderson kronološko posreduje svoj pesniški spomin, ubesedene tragedije, zaradi katerih žrtve postanejo neme. Na drobcih strtega otroštva, mladostniški tesnobi in travmah ustvarja odgovoren odločen glas odraslega. Glasen krik po spremembah v družbi, krik proti nasilju, zlorabam, dušenju ženskega glasu in proti družbeni cenzuri pri obravnavi tem, ki vključujejo spolno vzgojo in spolne zlorabe. (povzeto po zalozba-grlica.si)