Da bi lahko živela

Yeonmi Park se je rodila leta 1993 v Hajsanu v Severni Koreji, zdaj pa živi v Seulu v Južni Koreji. V zadnjem času potuje po svetu kot govornica in borka za človekove pravice. Osupljivo zgodbo opisuje v celoti, in to pogumno in dostojanstveno, celo s kančkom humorja. Knjiga je pričevanje o trdoživosti človeškega duha in o žrtvah, ki smo jih pripravljeni sprejeti, da bi lahko živeli. Severna Koreja je ena izmed najbolj diktatorskih držav današnjega sveta. Yeonmi je odrasla v prepričanju, da je povsem normalno in običajno, če na cesti naletiš na trupla, če prijatelji in sosedje izginjajo čez noč. Že šepetanje je prepovedano, kaj šele misli, da se ne strinjaš s sistemom države. Verjela je, da ji lahko ljubljeni vodja bere misli – in jo kaznuje, če razmišlja drugače. Najbolj od vsega jo pesti lakota, tako je lačna, da je neprestano obsedena z mislimi na hrano in sanja o kruhu. Zgodba se še bolj zaplete ko sta z mamo pobegniti iz Severne Koreje na Kitajsko čez poledenelo reko Jalu. Skoraj dve leti sta bili na milost in nemilost prepuščeni kitajskim prekupčevalcem in posiljevalcem in sta živeli v svetu, ki je morda še surovejši in nevarnejši kot svet, ki sta ga zapustili. Potem sta še enkrat tvegali življenje, ko sta se podali na drugi nevarni poskus bega preko puščave Gobi in v ledeno hladni noči sledili zvezdam v svobodo.

Odlomek iz knjige

Najbolj mrzlično zbiranje iztrebkov je bilo januarja, da bi bili pripravljeni za obdobje rasti. Stranišča v Severni Koreji so bila po navadi daleč stran o hiš, zato si moral biti previden, da ti sosedje ponoči niso ukradli iztrebkov. Nekateri ljudje so stranišča zaklepali, da tatovi ne bi mogli do iztrebkov. V šoli so nas učitelji pošiljali na ulice, da bi poiskali iztrebke in jih prinesli v razred. Če smo torej opazili psa, ki je kakal na ulici, je bilo to, kot bi našli zlato. Moj stric v Kovonu je imel velikega psa, ki je pokakal velike kakce – vsi v družini so se tepli zanje. To ni nekaj, kar na Zahodu vidite vsak dan.