Hiša iz papirja

Drobna knjižica, ki je nikakor ne smemo prezreti, je knjiga za sladokusce, prav posebna knjiga o ljubiteljih knjig in poznavalcih književnosti. Navdušila bo, ne le zveste zbiratelje tiskanih knjig , ki so z njimi morda tako zelo zasvojeni kot akterji v zgodbi, ampak tudi strastnim bralcem in vsem, ki knjigi kdaj pa kdaj pustimo, da bolj ali manj usodno zaznamuje naše življenje. V Hiši iz papirja sta usodni pesniška zbirka Emily Dickinson in roman Senčna črta Josepha Conrada. Prva je kriva za smrt Blume Lennon, predavateljice latinskoameriške književnosti na univerzi v Cambridgeu, ki jo zatopljeno v branje povozi avto. Po njeni smrti prejme nekdanji partner in sodelavec na njeno ime star, z drobci cementa obdan Conradov roman, s katerega študijo se je pokojna ukvarjala. Knjiga vsebuje le njeno posvetilo Carlosu, edina sled, po kateri se vid, od kod prihaja, pa je znamka iz Urugvaja. Profesorja dogodek in dejstvo, da je knjigo prejela njegova prijateljica, tako vznemiri, da se prepusti iskanju pošiljatelja. Pot, ki je tema tega popotovanja v svet knjig in knjigofilov, ga na koncu pripelje na južnoameriško obalo, kjer si je Carlos iz svoje dragocene knjižne zbirke zgradil hišo. Zgodbo odlikuje odličen jezik, privlačnost knjige pa so tudi čudovite ilustracije Petra Sisa.

Odlomek iz knjige

»Že nekaj mesecev, tako so mi povedali, si je Carlos dovoli užitek, da je Francoze devetnajstega stoletja prebiral ob svetlobi sveč na srebrnem svečniku. Že pred časom sva govorila o tem,saj tudi sam rad prebiram Goetheja, medtem ko na stereu igra Wagnerjeva opera, ali pa, denimo, Baudelaira ob Debussyju. To je del popotovanja in lahko vam zagotovim, da je užitek v vseh pogledih vrhunski. Morda veste, da tudi takrat, ko beremo potihem, v nezaznavni frekvenci oddajamo glasove črk. Vendar zvoka ne moremo nikoli povsem odpraviti. Tam je, tih, nikoli odsoten. Kot inštrument po partituri igra svojo linijo, in lahko vam zagotovim, da je tako bistven kakor vid. To ustvarja ton, melodijo, ki prehaja besede in stavke, in ko se ji pridruži zmerno tiha glasba, v globini bobniča nastane harmoničen kontrapunkt med lastnim glasom in tistim, ki prihaja iz zvočnikov. Če preseže nekaj decibelov, glasba preglasi vaš zvok in ubije tekst. Ne le to, človeka tudi prelisiči. Slaba proza, ki jo spremlja dober koncert, se lahko zdi veliko boljša, kot je v resnici.«