Kraljica tišine

Kraljica tišine je avtobiografski roman francoske pisateljice Marie Nimier. Je svojevrstna literarna retrospektiva psihološkega pogleda na umrlega očeta. Očetovo smrt je okusila kot zelo mlada deklica, imela je komaj pet let. Še mnogo kasneje v življenju, ko je že mati dveh otrok, se ji porajajo vprašanja obstoja in smisla življenja. Kakšno bi bilo njeno življenje in predvsem odnos do očeta, če bi ta še živel? Ali je to sploh mogoče? Sestaviti mozaik lastnih in globokih prvinskih spominov…

Odlomek iz knjige

"To pišejo moški, toda ženske, kaj pravijo ženske? Ali poznajo tisti stavek Sainte-Beuveja, ki ga je moj oče tako rad recitiral, kot da bi ne bil opeharjen in prevaran? »Ponekod zakrknemo, drugod se pokvarimo; nikoli ne dozorimo.« Da, ženske so to vedele, ženske, ki so hotele razkleniti tišino. Pogosto se pritožujejo nad Rogerjevo preobrazbo. V moji pisarni hranimo škatlo iz arhiva, polno pisem, ki so mu jih pisale, v upanju, da prejmejo v odgovor kaj več od šaljivega duhovičenja. Skoznje se izrisuje čudaški portret mladega moškega. Prvič sem jih prebrala pred mesecem dni, zelo nemirno, neučakano, ne da bi se v resnici zavedala njihove vsebine. Škatla je dolgo mirovala v kleti založbe Gallimard. Pozneje se je znašla pri mojem bratu, pod posteljo. Čudna družba. Spati na vzmetnici, polni pisem ljubezni in zapuščenosti. Na pismih, naslovljenih njegovemu izginulemu očetu. Od tega se je treba zares spočiti."