Oboževalec trenutka

Zelo prijazno pisanje, s katerim avtor (re)konstruira spomin na svoje odraščanje, morda tudi spomin na svoje življenje. V obeh se okrog nosilnih dogodkov plete niz očarljivih situacij, prežetih s človeško toplino in pritajeno naklonjenostjo, ki tudi tam, kjer slutita človeške slabosti, ne skoparita z razumevanjem in rahločutnostjo. Knjiga nosi poleg tega tudi prepoznaven pečat b rezskrbne življenjske atmosfere v nekdanji državi. Na vprašanje, ali smo že tako daleč od Jugoslavije, da si jo lahko privoščimo kot predmet odkrite nostalgije, daje Imamović brez pomisleka pritrdilni odgovor.

Odlomek iz knjige

"Sedem let. Ne morem verjeti. Šola. Pa sem doživel tudi to. Rdečim tlom v njej pravijo patos. Zaradi patosa moramo sezut i čevlje, jih pustiti na polici in obuti črne usnjene copate s tankim podplatom iz prvi dan svetlega, pozneje pa rdečega antilopjega usnja. V njih se ne da žogati, niso za nič, razen za hojo po šoli in drsanje po njenih svetlečih se tleh barve karmina… V svojem razredu sem se moral znajti sam. S pisanjem, branjem in risanjem ni bilo težav. Tudi učiteljica je bila v redu. Ni bilo lahko prejeti injekcije pred toliko otroki. Stisnil sem zobe, nisem zajokal in nihče ni videl, kako sem bil prestrašen . V Šesti bosanski ulici sem se naučil, da ni pomembno, ali se bojiš ali se ne bojiš. Pomembno je strah dobro skriti pred drugimi, da ne bo močnejši od tebe."