Ptica v duši

V nemirnem času živimo. Mi in naši otroci. Najbrž se nam največkrat zdi težko, ko skušamo otroke učiti strpnosti do drugačnih, kot so oni sami. Skušamo jim povedati, kako različni smo ljudje. Da si tega niti nismo krivi sami. Največkrat citiramo Malega princa, kadar želimo, da so pozorni na mehkobo in ranljivost v človeku. Poskusimo kdaj s Ptico v duši. Blizu je otrokom in odraslim. S posebnimi besedami pove bistvo vsakega človeka na svetu: v vsaki duši stanuje ptica in vsaka je drugačna od druge. Nekateri jo slišimo ves čas, drugi skoraj nikoli. Tretji spet enkrat samkrat v življenju. Prisluhnimo ji.

Odlomek iz knjige

Globoko v našem telesu živi duša. Živa duša je še ni videla, pa vendar vsi vemo, da je tam. Pa ne le to: vemo tudi, kaj je v njej. V njej, prav sredi nje, stoji na eni nogi ptica. Ta ptica je stanovalka naše duše. Čuti vse, kar čutimo mi. Kadar nas kdo prizadene, ptica v duši vsa potrta caplja naokrog. Kadar nas kdo ljubi, veselo skaklja in poletava, gor in dol, sem ter tja. Kadar nas kdo pokliče, skrbno prisluhne, da bi videla, kakšen klic je to…