Sprehajališča za vračanje

Verzi sicer so, a ne kot nova pesniška zbirka, temveč kot roman. Opisovalec melanholije, ujete v prekmurske ravnice, nas tokrat preseneča z drugačno obliko. Roman v verzih Sprehajališča za vračanje je sestavljen iz devetintridesetih poglavij in triindevetdesetih spevov, ki so napisani v jambskem devetercu s trojno rimo. Poznavalci menijo, da njegove vsebine ni mogoče povzeti, saj bi ga s tem kot pesem uničili. Kot moškemu pesniku z močnim ženskim principom tudi tokrat ni uspelo obiti ljubezensko zgodbo, prešuštvo in še zločin iz ljubosumja, kar je v osnovi mogoče zaznati. Svojo težo imajo v zgodbi lemurji, blodeči duhovi pokojnikov, in môre, blodeče duše spečih.

Odlomek iz knjige

"1. spev Dol lega noč, kot da bo večna in Bog bo vzel nazaj svetlobo, ki biva med ljudmi nesrečna, ker vnanjo le živi podobo. Ne more priti v njih, ko spijo in se meso spreminja v gobo (v povsem brezkrvno letargijo). Le redke duše so nemirne in v nočnem vetru kje lebdijo, želeč si spet v daljave širne. Še manj je takih, ki priznale bi grehe smrtne in izvirne, se vsaj človeško pokesale. Zato je neptunska noč blatna, povsod je brozga brez obale, vsa jadra so le prazna platna in mreže redki sanjelovci (ujeta sanja pa samotna)."