Tirza

Jörgen Hofmeester se v svojih poznih petdesetih letih spopada s spoznanjem, da mu življenje polzi iz rok. Po izgubi službe in žene, kopnenju prihrankov in odhodu starejše hčere mu je ostala le še mlajša hči Tirza, v katero osamljeni Jörgen zdaj upre vse svoje upe in pričakovanja. Dekle postane središče njegovega sveta, njena vzgoja pa Jörgenovo poslanstvo. Hčerko zasipava z vse bolj obsedeno očetovsko predanostjo, dokler mu usoda ne zada še zadnje brce – Tirza zapusti očeta in odide s fantom v Afriko. Jörgen, ki je dotlej stoično prenašal življenjske nepravičnosti, se odpravi za njo, naposled odločen, da se zoperstavi krivicam sveta.

Odlomek iz knjige

V preteklosti bi takšno zamisel pri priči zavrgel. Ta hiša je bila njegov ponos. Jablana, ki jo je sam posadil, njegov tretji otrok. Misel, da bi se hiši in jablani odrekel, če bi mu začela voda teči v grlo, ga je sicer obšla že večkrat, a tega ne bi zmogel. Bilo je nemogoče, nenaravno. Kam pa naj bi šel s svojo družino? Jablana je bila prevelika, da bi jo izkopal. Prikovan je bil na to hišo, prikovan je bil na vse. In kadar prijatelji in znanci o Hofmeestru niso imeli povedati nič prijaznega več, kar se je od časa do časa zgodilo, je kateri izmed njih še vedno pripomnil: »Ampak Jörgen res živi razkošno.«