Travnati grad

Nov roman za ljubitelje avstralske književnosti z izjemnimi orisi pokrajine življenja »tam zunaj« in tankočutnimi prikazi medosebnih odnosov glavnih akterjev. Roman sestavljata dve zgodbi. Študentka naravoslovja Abby dela terenske raziskave iz življenja kengurujev in uravnavanja njihovega števila. Tragični družinski dogodki iz rane mladosti so pustili neizbrisen pečat v njeni osebnosti, zato ji naravni rezervat nudi med drugim tudi zatočišče pred stiki z ljudmi. A vendar ravno tam spozna mladega novinarja Camerona. Srečanje po »službeni dolžnosti« kmalu prerase v nekaj več. Cameron, ki želi živeti svoje življenje drugače kot njegova premožna melbournska družina, se vanjo zaljubi; tudi njej je ljub, a ji nesrečni dogodki iz otroštva preprečujejo popolno predanost. Abby se v rezervatu sreča tudi z ostarelo Daphne, ki pride v divjino obujat spomine. Pred mnogimi leti so njeni predniki s tega ozemlja pregnali aboriginska plemena. Tam podoživlja svojo mladost in se spominja dni, preživetih na posestvu, ki sta ga morala z možem zaradi vzpostavitve naravnega rezervata zapustiti. Kljub veliki starostni razliki se Abby in Daphne zelo povežeta in se s sencami iz svojih preteklosti skupaj spoprimeta. Poleg zgodb o ljubezni, odpuščanju in čustvenem osvobajanju glavnih junakinj nam roman odpre pogled tudi na pomen komunikacije med generacijami, skrb za ohranjanje ravnovesja v naravi ter krivdo zaradi krivičnega ravnanja z avstralskimi staroselci.

Odlomek iz knjige

Zazre se čez pas divjine, ki jo obdaja, in v dušo se ji naseli mir. Tukaj je, znova v višavah svojega travnatega gradu, za katerega je mislila, da ga ne bo nikoli več videla. Robat je in neukročen in prečudovit, celo lepši, kot se ga spominja, in kako čudovito se mu je po tako dolgem času znova predati. V vsej tej prostranosti izgubi pomen. Letni časi minevajo, leta preminejo, ogenj gori, sneg pada. Toda v bistvu se je od Daphnejine mladosti tu zelo malo spremenilo. Gore bodo ostale še dolgo po tem, ko ljudi ne bo več – to je pomirjujoča misel. Morda je navsezadnje le dobro, da so to deželo razkosali in spremenili v park. Kaj bi se sicer zgodilo z njo? Posestniki bi si zgradili velike hiše, da bi imeli lep razgled. Postavili bi staje, ograje in pašnike, ceste, kale, osnovno infrastrukturo. Uničili bi jo.