Umetniki in meščani

V avtobiografskem romanu Umetniki in meščani se Kos spominja dogodkov iz življenja družin svojih staršev. Ker je bil oče umetnik – kipar, je odraščal v stiku z osebnostmi iz umetniškega sveta (slikarji Gorše, Maleš, Mihelič), ki so zahajali v njihovo hišo (zgradil jo je arhitekt Schell, z umetniškim ateljejem pa ji je dal oče poseben pečat). Mati je imela na sina močnejši vpliv, saj je nanj prenašala ljubezen do literature (zlasti je cenila Dickensa, Undsetovo, Cronina). V delu je na sploh veliko govora o literaturi in sklepanju prijateljstev. Zanimiv je podatek, da je bil Kos prvi, ki je bil povabljen k »strokovnemu« branju pesmi bratranca Daneta Zajca, pa je povabilo zavrnil. Osvetljen je tudi odnos do Kermaunerja in Zlobca, predstavljena so intelektualna gibanja, ustanavljanje revij, pričetek objavljanj Kosovih prvih literarnih kritik in esejev v Mladinski reviji. Z osebami, s katerimi se je srečeval, je označil vzdušje nekega obdobja, do l. 1950. Ideologi in oporečniki pa so drugi del Kosovih spominov.

Odlomek iz knjige

"Očetovo poglavitno življenjsko vodilo je bilo delo, pa ne kot sredstvo za dosego nekakšnega bogastva, uspeha in družabnega prestiža, ampak samo kot dolžnost, da napraviš tisto, za kar si nadarjen in usposobljen. Očeta je v takšno delo vodila strast do kiparstva. Strast, ki sem jo v sebi odkril že v šestem ali sedmem razredu, je bila strast do pisanja. Vendar ne strast do pisanja literature, ampak strast do pisanja o literaturi kot kritik, esejist, zgodovinar in teoretik."