Zadnji pobeg

Priznani nizozemski pisatelj Jan van Mersbergen je za Zadnji pobeg leta 2014 prejel nagrado za najboljši nizozemski roman. Tudi sicer so kritiki roman večplastno pohvalili, všeč pa je bil tudi širšemu krogu bralcev. Izčiščeno besedilo ne dopušča prav veliko prostora za pretirane čustvene izbruhe, kljub vsebini, ki bi kaj hitro lahko zašla na tovrstno polje. Izjemno tankočutna pripoved o tem, kako desetletni Deedee nekega dne pokliče očeta, ki sploh ni vedel, da ima sina. Pa o iskrenem presenečenju ob prvem snidenju, njunem odnosu in zavedanju, kako lahko navaden telefonski klic spremeni naše življenje za vedno.

Odlomek iz knjige

Sprva je imel Deedee preprosto vprašanje. Kdo je moj oče? To je vprašal mamo, ampak ta ni hotela, da bi se njuno življenje kakorkoli spremenilo. Sitnaril je in sitnaril. Ni več jedel. Končno mu je izdala njegovo ime, ampak to mu ni bilo dovolj. Ime je moral k nečemu prilepiti. H glasu, vsaj na začetku. In tako ga je Deedee hotel poklicati, govoriti z njim. Mami za to ni bilo treba vedeti. Sam se je znašel. Saj ima že deset let! Poklical je in slišal glas, ki ga je iskal, ampak tudi glas ni bil dovolj. Hotel ga je videti. Mogoče samo na fotografiji, mogoče v živo.