Absolutno preveč
Dnevnik Eneje Kobal nas vodi po meandrih težke mladostniške bolezni, ki je izvirala iz na videz povsem nedolžne skrbi za zdravo prehrano, kmalu pa se je razrasla v vseobsegajočo obsesijo po nadzoru nad hrano in številko na tehtnici. V mladem dekletu se je odvijala borba med željo po ozdravitvi in težnjo po nadzoru, v kateri je preko različnih vzponov in padcev zmagala iskrena želja po zdravem odnosu do hrane in življenja. Ob tem so ji stali ob strani starši, učitelji, prijatelji in zdravstveni delavci, v najtežjih trenutkih pa zlasti njen pes Tes. Dnevniški zapisi, ki zajemajo kar štiri leta, pričajo o neverjetni moči duha in izjemnem pogumu dekleta, ki je z veliko voljo premagalo anoreksijo.
Dnevniške zapise je mlada pisateljica Eneja Kobal začela pisati še pred boleznijo, v času notranjega nemira, ko so njeno življenje zaznamovali težki trenutki: smrt obeh starih očetov, slovo od ljubljenega psa Ursa in spopadanje z žalostjo. Vso to žalost je avtorica prelila v svoj dnevnik, v katerem bralcu zaupa, da niti prihod novega pasjega mladička Tesa niti prijateljstvo z njenima najboljšima prijateljicama nista mogla vedno biti protiutež tej žalosti. Začela se je je polaščati težnja po nadzoru nad hrano; sprva želja po zdravih količinah in zdravi izbiri jedi je postopoma prerasla v obsesivno tehtanje in občutke zadovoljstva ob nižji številki na tehtnici. Okolica je hitro opazila spremembe v njenem čustvenem in fizičnem stanju in za mlado dekle se je začelo zelo naporno in izčrpavajoče obdobje boja med glasom razuma in okolice, ki ji je želela pomagati v stiski, ter notranjim glasom, ki ji je narekoval odrekanje hrani. Diagnozo anoreksije nervoze, ki so ji jo postavili zdravniki, je poimenovala Pošast. V dnevniških zapisih z veliko iskrenostjo opisuje sobivanje s Pošastjo, ki ji počasi jemlje vse lépo in zaradi katere je primorana oditi na zdravljenje v Ljubljano. A z neznansko voljo in pogumom ter brezpogojno podporo družine, prijateljev in zdravstvenih delavcev uspe Eneji to, kar mnogim dekletom v podobni situaciji žal ne: premagati težave, obvladati bolezen in znova najti smisel v življenju.
Pričujoči dnevniški zapisi so bogat in dragocen dokument borbe s to vedno pogostejšo boleznijo sodobnega časa. Iskrena pripoved in pogled na anoreksijo skozi oči mladega dekleta pa predstavljata neprecenljiv vir informacij za vse, ki so se znašli v primežu prehranskih motenj. (povzeto po spl. str. Celjske Mohorjeve družbe)