Genet je leta 1970 Jaserju Arafatu obljubil pričevanje o palestinskem boju, a knjiga Zaljubljeni jetnik (1986), ki je plod te obljube in je nastajala skoraj petnajst let, je vse kaj drugega kot pravoverno ideološko opredeljeno poročilo.
Delo res popisuje obdobje njegovega bivanja med palestinskimi borci in begunci ter tudi sodelovanje s Črnimi panterji, a Genet v teh spominih na svoje aktivistično obdobje ohranja popolno avtorsko svobodo. Vse do zadnje strani se Genet sprašuje, kakšen je je bil njegov položaj znotraj palestniskega boja, kako lahko nastopa kot njegova priča in koliko je pričevanje sploh mogoče.
Genet, ki je ostajal zvest osebnemu, večplastnemu videnju resnice, ne pa kakšni junaški, revolucionarni, kolektivni retoriki, je pisanje pojmoval kot izdajo, laž, in je torej to knjigo ter s tem svoje celotno delo sklenil z razmislekom o položaju priče, o pojmu resnice in transparentnosti. Zaljubljenega jetnika zato lahko beremo kot njegov literarni testament, delo, ki s svojim dopolnjevanjem izničuje samo sebe.