Agencija

Pred kratkim izdana knjiga slovenskega avtorja, tudi protestnika in glasnega kritika trenutnih ekonomskih, socialnih in političnih razmer v Sloveniji, Lenarta Zajca nosi preprost in na prvo črko povedno preprosti naslov: Agencija. Lenart Zajc sicer skozi svoje romane pred očmi bralca ne le odrašča, tudi raste, a ostaja zvest svojim pripovedim o navadnih ljudeh, o nas. Roman Agencija prinaša vpogled v življenje in delo zavarovalniških agentov ene izmed slovenskih zavarovalnic ter tudi v bedni vsakdan njihovih strank. Branje, ki bi lahko bilo trpko in dolgočasno, a to nikakor ni. Zajčev besednjak je bogat, opisi oseb in prostora slikoviti, preprostost vsakdanjega delovnika povsem navadnih ljudi pa je tako napeto zapisana, da knjige ne morete odložiti na sredini, pač pa vas bo bralna mrzlica gnala vse do konca, optimistično usmerjenega ne v tako zelo opevano prihodnost, pač pa v pomen vsakega drobca trenutka življenja. V upodobitvi glavnih junakov se najde vsakdo med nami – najmanj morda še v liku ključne osebe romana, dekadentne, skrivnostne in provokativne mladenke Mici, ki je vseprisotna. A kdo je Mici v resnici, je prepuščeno domišljiji vsakega posameznega bralca. Agencija je roman, ki drami upanje, da na koncu vendarle zmaga dobro, da se s poštenim delom nekam pride in da ljudje nismo drug drugemu volkovi, pač pa topla ramena, ki prenesejo in zmorejo vse.

Odlomek iz knjige

"»Muci ga posluša. Opazuje ga ljubeče, nežno. Požira vsako njegovo besedo, kima. Ko Blaž zaključi, mu reče: »Se pravi, če te prav razumem, je absolutnemu uspehu agencije in Zelenega Dovra na poti le Marko?« Blaž se zdrzne. Vprašanje je zastavila tako lahkotno, kot da bi bil Marko najlaže odstranljiva motnja. Motnja, ki je tako rekoč ni več. Z odgovorom je previden: »Agencija je pač Markova, in ne morem mu diktirati, kaj naj počne.« »Si se že pogovarjal z njim v tej smeri?« Blaž odkima: »Ne vem, če je smiselno.« Dobi kavo. Naredi požirek, potem tiho doda: »Imam hišo na Kornatih. Zanjo bi dobil približno milijon.« »Po mojem več, če bi našel pravega kupca,« čisto tako mimogrede reče Muci in Blaž se spet zdrzne. Previdno jo vpraša: »Si že bila na Kornatih?« Muci prikima: »Sem. Ne prodajaj tiste hiške,« mu reče odločno. »Ne?« »Ne. Ne moreš prodati svoje duše, nič ni dovolj vredno. Bova poiskala boljšo rešitev.«"