Brezusodnost

Brezusodno. Brezihodno. Kruto in realno. Takšno je bilo življenje v koncentracijskih taboriščih. In ta knjiga ni le ena od mnogih s podobno vsebino, čeprav opisuje tovarne smrti in trpljenje v njih. A ne gre zgolj za goli dokumentarni prikaz, temveč avtorja zanima predvsem izkušnja posameznika. Grozote v taborišču naslika skozi oči petnajstletnega fanta, ki doživlja tamkajšnje dogajanje popolnoma otopelo, brez vpletanja čustev, vendar optimistično. To se zdi edini način, kako preživeti nam nepredstavljivi napor, ki kar traja in traja. Roman bi lahko označili za avtobiografijo, saj je avtor kot madžarski Žid na lastni koži izkusil življenje v koncentracijskih taboriščih. Prefinjen in tankočuten opis boja za golo preživetje.

Odlomek iz knjige

"Spremenil sem se v luknjo, v nekakšno praznino, in vsa moja prizadevanja so se usmerila v prekinitev te zahtevajoče praznine brez dna, na njeno zamašitev, utišanje. Samo za to sem še imel oči, samo temu je lahko služil moj razum, samo to je lahko usmerjalo moja dejanja, in če nisem jedel lesa, železa ali kamenja, je bilo to samo zaradi tega, ker teh reči ni mogoče zgristi, prebaviti. S peskom pa sem, na primer, že poskušal, toda če sem kdaj zagledal travo, nisem niti malo okleval, a kaj, ko pa trave, žal, niti v tovarni niti v taborišču ni bilo skoraj nikoli."