Dnevnik srbske gospodinje

Pisateljica, rojena v šestdesetih letih, govori o svojem odraščanju v Titovi Jugoslaviji, kot ga je doživljala večina njenih vrstnikov iz nekdanje skupne domovine. Vznesene šolske predstave, narodni heroji, bratstvo in enotnost ter graditeljski duh so oblikovali vsakdanjo življenjsko scenografijo. Bolj od časopisov in televizije so jo zanimala mini krila, ličila in kavbojke prave znamke. Potem "so prišle prepovedane knjige, prepovedane gledališke predstave, zgodbe o prepovedanih ljudeh, …", prišli so novi politični voditelji, dogodki na Kosovu, JLA na poti v Slovenijo… Če Vas zanima pogled skozi srbska očala, iskren poskus analize in samoanaliz brez olepševanja, bo Dnevnik srbske gospodinje za vas zanimivo branje.

Odlomek iz knjige

Ne vem točno, ne znam natančno določiti, kdaj je nastopil trenutek, ko je začela glasba služiti političnemu razkolu, ki se je dogajal v resničnem svetu. Ne vem natančno. V nekem trenutku smo prepevali pesem, ki je bila sestavljena iz srbske in hrvaške narodne pesmi. Lepa naša domovina, tam daleč. Politična postmoderna v somraku Jugoslavije. Zadnji poskus, da bi se Srbi in Hrvati objeli v pesmi, preden se začne grozljiva vojna. To smo peli, čeprav je bilo prismojeno, čeprav smo čutili, da ne bo nič iz tega. S petjem smo se slepili, da bomo prav mi, moja generacija, tista sila, ki ne bo dovolila, da ta in vse druge pesmi razpadejo na nacionalne note. Nacionalne note sovraštva. Na Balkanu so nacionalne note najpogosteje note sovraštva.