Eleanor in Park

Slej ko prej vsak najde svojo ustrezno dopolnitev. Če si poseben, kot sta Eleanor in Park, je pa to pravi blagoslov. V romanu za mladino sledimo mladi ljubezni. Spoznata se na avtobusu. Ona prihaja iz socialno nemirne družine, je polna rdečih, skodranih las in prikritih skrivnosti. On je umaknjen, drugačen. Sprva sta si nevšečna. Ko pa tipalke naredijo svoje, je njun odnos poln glasbe, besedil, knjig, vsebin, naklonjenosti. »Nikoli se mu ni zdela lepa. Zdela se mu je kot umetnina, umetnost pa naj ne bi bila nujno lepa, umetnost naj bi v tebi vzbujala občutke.« Skoraj vsak se bo prepoznal v njunem občutenju.

Odlomek iz knjige

"… »Danes naj bi obravnavali Romea in Julijo, toda nikomur ni bilo do pogovora. »Zdi se, da te njuna smrt ne gane, Douglasova.« »Oprostite?« je zamrmrala. S priprtimi očmi se je zazrla vanj. »Te ob njiju ne prešine žalost? Mlada ljubimca ležita mrtva. Bolj bridke zgodbe o ljubezni ni. Ti to ne seže do srca?« »Mislim, da ne.« »Tako hladna? Tako mrzla?« Stal je nad klopjo in se pretvarjal, da moleduje. »Ne …« je rekla.« Preprosto se mi zdi, da to ni tragedija.« »To je ključna tragedija,« je poudaril Stressman. Zavila je z očmi. Nosila je dve ali tri ogrlice, stare umetne bisere, kakršne si je za v cerkev nadela Parkova babica, in jih med govorjenjem zvijala. »Če pa se tako očitno norčuje iz njiju,« je rekla. »Kdo?« »Shakespeare.« »Nadaljuj …« Spet je zavila z očmi. Zdaj je imela Stressmana že v malem prstu. »Romeo in Julija sta premožna mulca, ki sta vedno dobila vsako malenkost, ki sta si jo zaželela. Zdaj pa mislita, da si želita drug drugega.« »Zaljubljena sta …« je odvrnil Stressman in se zgrabil za srce. »Sploh se ne poznata,« je rekla. »Ljubezen na prvi pogled.« »Bolj pismo rosno, kako je luškan na prvi pogled. Če bi Shakespeare hotel, da verjamete, da sta zaljubljena, vam ne bi v skoraj čisto prvem prizoru povedal, da je Romeo obseden z Rosaline …Pač Shakespeare, ki se norčuje iz ljubezni.« »Zakaj je potem preživela?« »Nimam pojma. Ker Shakespeare res zna pisati?«"