Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov

Dogajanje knjige se plete med Londonom in Guernseyjem, Kanalskim otokom, ki leži 70 milj od angleške obale. Piše se leto 1946 in pisateljica Juliet Ashton se po uspehu pravkar izdane knjige ozira za novo literarno snovjo, ki bi jo pritegnila. Tedaj po spletu naključij izve za Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov. Začne si dopisovati s člani duštva in v pismih se začno razkrivati zgodbe o življenju tamkajšnjih ljudi pod nemško okupacijo. Njihova toplina, pogum in vedrina duha jo pritegnejo in pripeljejo do odločitve, da bo o njih napisala knjigo, zato se poda na Guernsey, kar temeljito spremeni njeno življenje. Knjiga, ki vas pravi v smeh in v jok in ob kateri vas zamika, da bi tudi sami odpotovali na Guernsey.

Odlomek iz knjige

"Julietino pismo Dawseyu 20. februar 1946 Dragi gospod Adams, kako ste vedeli, da imam od vseh rož najraje bel španski bezeg? Od nekdaj mi je najljubši in zdaj je tu in se košati na moji pisalni mizi. Čudovit je in me srčno razveseljuje – pogled nanj, njegov omamni vonj in presenečenje, ki mi ga je pripravil. Najprej sem se začudila: kako, zaboga, je februarja našel to cvetje, potem pa sem se spomnila posebnega blagoslova Kanalskih otokov, da jih obliva topli Zalivski tok. Zgodaj dopoldne se je na mojem pragu prikazal gospod Dilwyn z vašim darilom. Povedal mi je, da so ga v London pripeljali opravki, ki jih ima v banki. Zagotovil mi je, da mu dostava rož ni bila niti najmanj odveč - menda skoraj ni stvari, ki je ne bi bil pripravljen narediti za vas zaradi kosa mila, ki ste ga med vojno podarili gospe Dilwyn. Gospa se še vedno razjoče, kadar pomisli nanj. Po zaslugi vašega prijaznega posredovanja sem prejela sijajni, dolgi pismi, ki sta mi ju posli gospa Maugery in Isola Pribby. Nisem se zavedala, da Nemci niso dovolili, da bi na Guernsey prihajale kakršnekoli zunanje novice, celo pisma. bila sem neznansko presenečena. Ne bi smela biti – vedela sem, da so bili Kanalski otoki okupirani, vendar nisem nikoli, niti enkrat samkrat pomislila, kaj vse je bilo povezano s tem. Nedopustna zaplankanost, drugače temu ne morem reči. In tako se zdajle odpravljam v Londonsko knjižnico zakrpat luknje v svojem znanju. Knjižnico so bombe strašno poškodovale, vendar se je spet varno sprehajati po nadstropjih, vse knjige, kar jim jih je uspelo rešiti, so znova na policah, izvedela pa sem tudi, da so zbrali vse številke Timesa od leta 1900 naprej – ravno včeraj. Natančno bom prebrala vse, ki poročajo o okupaciji."