Hiše in drugi prosti spisi
Hiše so proza, le da zvenijo lirično. Refleksije polne zgodbic, krajših pejsažev, ki ne prerastejo v pravo besedilo, pripoved. Prava oznaka za njegovo zbirko, kot je zapisala Mojca Pišek je lirično-refleksivna proza; Jakob na najboljši možen način združuje vse troje: pripoved, liriko in refleksijo.
Ko Jure Jakob piše svoje pogosto prvoosebne pripovedi, te oblikuje kot pesmi, pogosto s krožno strukturo, kot da piše o sklenjenem univerzumu. In tako ob branju njegovih esejev bralec začudeno opazuje dogodke, še kako znane, in vendar dogodke, ki pričajo, da obstajajo tla pod slehernikovimi nogami, da nebesa na zemlji so, da je življenje lahko lepo in smiselno, je v svoji utemeljitvi zapisala žirija za Rožančevo nagrado.
Odlomek iz knjige
"Kadar se spominjam, mi gre za to, da bi odkril, ohranil in znova doživel takratni občutek. Kaj se je zgodilo in kako se je pripetilo, je pomembno, a ta pomen je postranski, zunanji. Pomembneje je, kakšen občutek je spremljal tisto, k čemur se spomin vrača, česar se skuša spomin dotakniti. Človeški spomin je nezanesljiv, kadar hoče iz preteklosti izluščiti objektivno preverljiva dejstva, uspeh je vedno siromašen, tudi če zmore postreči s še tako zajetno količino trdnih podatkov, saj so ti zgolj zunanje šifre za tisto, kar je resnična vsebina spomina. Spomin, ki rad lušči dejstva, nas zasipava s kupčki pustih, neprebavljivih luščin. Pravi spomin je hranilen, takšen, ki nastavlja roke v sipanje časa in se trudi zatipati živo zrno, katerega razkrito jedrce bo povrnilo točno tisti občutek, ki si ga nekoč že imel. Pravi spomin je ponovitev, doživetje istega."
