Igralka s svinčnikom: Izbrani dnevniki (1962 – 1991)

Beremo nadvse intimne dnevniške zapise slovenske igralke Alje Tkačev. Igralka številne dnevnike, ki jih hranijo v rokopisnem arhivu Slovenskega gledališkega inštituta, imenuje tabu. Kdo ve, kaj je poganjalo njene zapise skrajne občutljivosti in iskrenosti, ki med branjem deloma meji na vdiranje v zaklenjeno intimo; je bila to občutljivost in težnja po iskrenem izpovedovanju ali pa celo zagledanost vase. Ni pomembno. Izgubljamo se v goščavi njenih ambicij, travm, zmag in porazov, begave samopodobe, razmerij z moškimi in vlog na odrih in v življenju. Vredno je vztrajati do zadnje, 466. strani, kajti postanemo del sveta lutkarice, pesnice,  prevajalke, avtorice dramskih partitur, igralke s svinčnikom.

Odlomek iz knjige

»Ne maram zime, ker me vedno zebe, zato vse življenje čakam poletje in pa boljše vloge, boljše delo, drugo gledališče. Tako že deset oziroma skoraj enajst let! Vem, da so drugi še v slabšem položaju kot jaz, da jim je neskončno težje živeti, ne igrati ali se za ljubi kruhek ubadati s stvarmi, ki niso igranje, tudi na radiu jih nihče ne sliši, ampak jaz sem preveč žejna dela, preveč ambiciozna, preveč zahtevna, prenestrpna, in, če hočete, slavohlepna, da bi me ne bolelo srce in razžirala želja nekaj biti in nekaj storiti. In tisto nekaj je igralka in so vloge in stvaritve, ki bi kaj pomenile, meni in vsem.«