Jezero

Skandinavski pisci kriminalnih romanov sodijo v sam svetovni vrh tega žanra in (tudi) slovenski bralci komaj čakajo, da izide kakšen nov prevod. Žal domači avtorji kriminalk nikoli niso bili povsem v ospredju. Na vprašanje, zakaj je temu tako, si ne bi drznil odgovarjati, bi si pa upal zatrditi, da se slovenskim "krimičem" obeta boljša prihodnost, katere znanilec bi lahko bil prav Tadej Golob z romanom Jezero. Pri žanrski literaturi sam jezik ni nekaj, kar bi bilo nujno v ospredju in tega se zaveda tudi Golob, ki v tem segmentu ne komplicira, a kljub vsemu ohrani raven, ki je vredna kresnikovega nagrajenca, temveč se rajši posveti sami strukturi zgodbe, kar je za kriminalni roman najpomembnejše. Suvereno, kot kašen stari mojster za kriminalke, nas popelje skozi dobrih 500 strani besedila, pri čemer mu uspeva, da napetost ne popusti niti za trenutek, pa tudi razplet je dovolj nepričakovan, da bo zadovoljil še tako zahtevnega "literarnega poirota". Zelo skandinavsko, pa vendar z dovolj domačega, da ne izpade prisiljeno. Brez dvoma bo Jezero knjižna uspešnica med slovenskimi ljubitelji kriminalnega žanra, se pa zna zgoditi, da bo po njej zaradi samega avtorja posegel še kdo drug. Bilo bi škoda, če ne bi, saj gre za res odlično (žanrsko) branje!

Odlomek iz knjige

Ko se je čoln odrinil od obale, je bil Taras zadovoljen, da so se Cvilak in drugi odločili ostati na obali. Gumenjak je bil sicer videti velik, a ko sta vanj sedla oba potapljača in zložila na dno njegovo opremo, je ostalo zanju s Tino komaj kaj prostora na ozki in neudobni leseni klopi. In mraz, ki se je zdel na obali znosen, je začel zunaj, na odprtem in v še bolj mokrem zraku, gristi v kosti. Tina se je zavila v bundo in Tarasu se je zazdelo, da je to eden tistih dni, ko bi moral tudi moški pod hlače obleči še kaj, ko bi tisto zagotavljalo vsaj kanček dostojanstva.