Kam gre veter, ko ne piha

Dušan Jelinčič, tržaški novinar, pisatelj in alpinist, je avtor več potopisnih knjig s svojih odprav in vzponov, s katerimi nadaljuje tradicijo odličnih slovenskih piscev-alpinistov. Tako tudi ta roman ni zgolj pripoved o osvajanju vrhov, himalaizmu in vsem, kar sodi zraven, ampak predvsem intimna izpoved, razmišljanje o skrivnosti življenja in njegovem smislu. Odlika tega dela je tudi njegova literarna dovršenost. Izpiljen slog, čudoviti opisi pokrajine, humorni in ironični vložki ter napeta pripoved. Čudovita osrednja metafora, alpinistova dilema, plezati na vrh ali ne, je enakovredna odločitvam, s katerimi se v življenju vsakodnevno srečujemo: se ne truditi, ne izpostaviti ali pa vzeti življenje v svoje roke in si prizadevati seči čim višje …

Odlomek iz knjige

»Zdaj pomislim na Marca in Sandro z globoko naklonjenostjo. Hvaležen sem jima za priložnost, ki sta mi jo nehote ponudila, za zlato samoto, ki me je prisilila v akcijo na zmago ali poraz. Če bom sposoben, bom torej stopil na teme gore, če pa ne, je prav, da se vrnem domov brez osvojenega cilja. Sam bom moral svoj navidezni poraz spremeniti v zmago in dokazati, da je samota odlika, ki te ne izda nikoli: je tvoja in če se obrne proti tebi, si sam kriv za to.«