Knjiga o Uni je več, kakor knjiga o reki. Je knjiga, ki opisuje življenje reke same in življenje prebivalcev, ki si z njo delijo prostor. Prebivalci brez nje pravzaprav ne znajo živeti in težko je, ko minejo zadovoljna, mirna in lepa osemdeseta leta. Devetdeseta leta so namreč za prebivalce naselij ob Uni leta žalosti. Vojna krepko zareže med dobre in manj dobre ljudi, reže njihove odnose in preoblikuje razmerja med njimi. Zlo, ki je v devetdesetih porušilo hiše in iz ljudi iztisnilo vso moč, je prišlo nepričakovano. Do zgodbe o Garganu, avtorjevem alter egu, ki živi v rani na podlakti, je življenje mirno, tako rekoč navadno. Nato pa nas avtor izvrže v svet, v katerem ustaljeni, normalni družbeni red izgine v sekundi. Vojna grozodejstva samo nakaže, nas pa vseeno zmrazi, ko vonjamo smodnik in prah zemlje, ki leti po nebu skupaj z mrtvimi soborci in počasi lega nazaj. Na zemljo in razrvane duše ljudi, ki so ostali živi. Avtor je imel to srečo, da je vojno preživel, a za vsako vojno pridejo najtežja obdobja. Faruk Šehić je knjigo pisal več let, zanj je bila to vrsta terapije. Zanjo je leta 2012 prejel nagrado Meša Selimović in leto kasneje nagrado Evropske unije za književnost. V Knjigi o Uni je toliko lepega in bodrilnega, toliko vsega, kar nas dela ljudi. Še zdaleč ni samo opozorilo pred norostjo sveta. Je tudi knjiga o otroštvu, odraščanju, je knjiga o reki, o stvareh v njej, o prebivalcih v in ob njej. Je knjiga o življenju, kakršno naj bi bilo.
In v nekem trenutku smo padli na zemljo, tromblon se je razletel, vse je šlo v Honduras. Zemlja se je prekucnila, artritične korenine drevja so se mi širile iz zenic, ljudje pred nami so ležali na zemlji in pod njimi se je počrnilo nebo, takrat sem začutil komaj slišni zvok nad temenom in dah zraka, ki mi je dvignil lase na glavi, stemnilo se je od vseh strani, frčala je zemlja, noben drobec me ni zadel, tip zraven mene je bil bolj mrtev od JFK, spotegnjena trikotna senca se je večala in zagledal sem ga v dežnem plašču, preluknjanega od drobcev, kako leti po gozdu, skozi krošnje, namočene od tridnevnega dežja. Močnejši in resničnejši od Supermana, Batmana in Spidermana skupaj. Ni mu bilo mar, ali ga bo videl še kdo razen mene, razgrnil je krošnje z dlanmi, polnimi krvavih drobcev, in deževnica nas je zasula spodaj na zemlji, padla je po mrtvem borcu, po njegovem bradatem obrazu, kjer se je smrt ugnezdila v milisekundi in plala kri iz prsi na rumeno glino kolovoza. Stratus je legel na zemljo in nas skril pred sovražnimi očmi. Vedel sem, da je to Obnovitelj Smith, ki mi je v vojni neštetokrat pomagal in zaradi katerega zdaj vse to lahko pripovedujem s hladno glavo in pišem z mirno roko. Njemu sem bil dolžan svoj pogum in vojne zasluge, za katere sem bil večkrat denarno nagrajen, zlate lilije pa nisem dobil le zato, ker me je komandant brigade sovražil in ker nisem znal lesti tja, kamor se pač leze.
Osrednja knjižnica Celje
Muzejski trg 1a
3000 Celje
Tel.: 03 426 17 10
Fax: 03 426 17 11
info@knjiznica-celje.si