Knjiga za odrasle

Francoski pisatelj, esejist, novinar, radijski voditelj in glasbeni kritik nam ponuja avtobiografijo v obliki kratkih zgodb, pomešano s fikcijo, spomini, refleksijo in družbeno kritično mislijo. Dotika se ključnih spominov in doživetij, vse od mamine bolezni in smrti, trenutkov s prijateljem Victorjem, šarma mesta Pariza ter spokojnosti francoskih vasi v hribovitih Vogezih. Spozna nas z utrinki življenj posameznih oseb – saksofonista, ki ne prenese zvoka glasbe z ulice, dementnih pacientov v mamini bolnišnici, bohemske stoletne gospe, ki jo obiskuje, in članov plemena, ki to ni. Zaničuje človeško reprodukcijo in rojevanje otrok, namesto družine si izbere prijatelje. Prezira anglizacijo in cenenost evropske kulture, prav tako ga neizmerno frustrira modernizacija podeželja ter s tem izginjanje pristnega kmečkega okolja, ki ga je doživljal kot otrok. Pripoveduje melanholično, a hkrati tudi nostalgično. Zgodbe so prepletene z zavedanjem o minljivosti in smrti, v ljudeh navadno vidi žalostne usode in trpljenje. Navkljub temu ob branju ne bomo začutili avtorjeve bolečine, ampak suvereno in pronicljivo podajanje življenjskih izkušenj.

Odlomek iz knjige

"»Dolga leta sem nato potreboval, da sem sprevidel resnico, ki jo skušajo prikriti vse tja do domov za ostarele, kjer ohranjajo iluzijo o nekakšni zavarovani starosti. Pa je vse pravzaprav zelo jasno: stari trpijo; stare je strah; stari bi radi še živeli, četudi bi radi, da bi bilo čim prej konec; stari nimajo več iluzij. Nekateri se trudijo, da bi ohranili vsaj videz. Pri devetdesetih kažejo svojo odpornost, energijo, mladostnega duha. Lotijo se celo kakšnega podviga. Potem pa, tako kot vsi drugi, se sesedejo, padejo v kopalnici, si zlomijo kolk, se poškodujejo v postelji, obupajo ali znorijo. Postanejo počasnejši, odsotni, zmedeni. Vsi brez izjeme, tu ni kaj. Le redko kdo umre srečen. Včasih je smrt celo edina tolažba.«"