Nona

Janez Bitenc, avtor »Zajčka dolgouščka«, »Naše četice…«, »Tinka Polovinka«…, je tokrat napisal knjigo za odrasle – knjigo spominov na svoja otroška leta v Ljubljani. Čudovita knjiga, topla in prijazna, polna nostalgične lepote sveta, ki ni bil natrpan z igračami in materialnim razkošjem, a zato poln drobnih pozornosti in velikih hrepenenj. Najlepši možen spomenik predvojni Ljubljani in njenim prebivalcem: domačim, vrstnikom z dvorišča na Vidovdanski, številnim malim ljudem: jajčarici, zelenjavarici, beračem, klošarjem in sirotam, predvsem pa »ljubeči, plemeniti in srčno dobri ženi«, ki ji je knjiga posvečena: noni. Nujno preberite!

Odlomek iz knjige

"K nam je redno, vsak petek prihajal berač Tonček, ki je bil na las podoben krojaču Tončku iz tiste luknje na podstrešju. Vselej je prišel po tretji uri popoldne, ko smo že pokosili. Zanj je mama pripravila krožnik preprostega petkovega postnega kosila: kislo zelje s fižolom, ocvrto jajce in kos kruha. Nikdar ni hotel sesti za mizo. Sedel je na pragu, dal krožnik na kolena, snel klobuk, se pokrižal in jedel. Nikdar ni prosil za denar, a če si mu stisnil v roke kak dinarček, se ga ni branil. Nekega petka pa Tončka ni bilo. Oče je takoj po kosilu šel nazaj v službo, midva z mamo pa sva ga še lep čas čakala. Ker sva mislila, da ga ne bo, sva odšla na sprehod. pot naju je peljala v Mestni log, kjer so prav takrat, v pomladanskem času, zacveteli črni barjanski tulipani. Natrgala sva jih šopek in se počasi odpravila proti domu. Med potjo sva nekajkrat pomislila na Tončka: "Le kaj se starčku zgodilo, da ga ni bilo?" ... Ko sva prišla domov, pa sva ga zagledala na pragu. Glavo si je položil na roke, ki jih je sklenil na kolenih. Dremal je. A ko je zaslišal najine korake, je bil v trenutku buden. "Ja, Tonček!" se je starčka razveselila mama. "Kje pa ste bili, kosilo vas je čakalo." Pa Tonček ni odgovoril, kje je bil, iz žepa je izvlekel ključ stanovanja, ga dal mami in rekel: "V vratih je bil. Pozabili ste zakleniti stanovanje!"