Ostani z mano, duša moja

Po drugi svetovni vojni, ko je svet porušen in narod zaznamovan z izgubami, se množice potnikov znajdejo v sredozemskih pristaniščih, na ladjah čezocenakah – na poti s trebuhom za kruhom. Večina potnikov ima po vojni vsaj (še) koga, med njimi pa so tudi takšni, ki jim ni ostalo nič in ki gredo v negotovo prihodnost le, ker jih žene neko upanje. Takšna sta mladosti oropana Ela in Julius, oba Žida iz prekmurskega okolja, ki potujeta vsak sam. Ko se spoznata na ladji, si dasta edino, kar imata: zgodbi svojih življenj in človeško bližino. Ostani z mano, duša moja je tako klic človeka sočloveku in veliko hrepenenje ranjenih src… Ali bo uslišano? Posebnost romana Dušana Šarotarja je v tem, da je poleg knjižnega napisan tudi v izvornem prekmurskem dialektu. Pisatelj ga je posvetil »Juliusu Schőnauerju, židovskemu fotografu iz Šalovec, umorjenemu v koncentracijskem taborišču Auschwitz«.

Odlomek iz knjige

"»Rada bi, da ostane tako, ničesar ne bi spremenila,« je rekla. Ni se premaknila, niti ozrla k meni, gledala je nekam daleč, dlje, kot sem takrat videl jaz. Nisem spraševal, nisem ji mogel slediti, njeno oko in njena misel sta bila predaleč. Nisva se dotaknila, stala sva vsak pri sebi, a čutil sem, da nisem več sam sredi odprtega oceana."