Panorama

Naslov Šarotarjevega romana Panorama je poimenovan po monografiji slikarja G. Richterja ob njegovi londonski razstavi. V pripovedi, ki je jezikovno zelo zgoščena in izpiljena, se stikajo popotovanja, poslavljanja in iskanja mirnih okolij, v katerih bi avtor dokončal rokopis. Šarotar nas popelje po čarobni Irski, Belgiji, prek Ljubljane v Sarajevo, kjer srečuje ljudi, ki jih povezuje skupna usoda, zaradi katere so ostali brez svojega doma. Z ganljivimi zgodbami nam želi pisatelj sporočiti, kako pomembno je, da se številna grozodejstva, ki so se dogajala v preteklosti, ne bi nikoli več ponovila in tudi pozabila. Hkrati nas vse opominja, da se zavedamo, kje so naše korenine, kje imamo svoj dom, in da čutimo pripadnost temu. Poseben čar knjigi dajejo tudi avtorjeve subtilne fotografije in »srečevanja« z literati (Andrić, B. A. Novak, Jančar …).

Odlomek iz knjige

"Ko si daleč od jezika, si tudi daleč od doma, vsak dan bolj, z vsako novo besedo se razdalja veča in poglablja, izgubljeno besedo zasede, na videz nadomesti, druga, prepričljivejša, boljša, vsem razumljiva, a tuja; emigrant, ta večni varuh in hkrati zatajevalec svojega jezika, ve, da je izguba, praznina, v njej raztopljeni slad pozabe, ki jo ovija, vztrajno zapolnjuje z učenjem, ki je edino cepivo zoper osamo, obup in blaznost, vseeno nenadomestljiva, boleča in neozdravljiva kot ljubezen …"