Rdečelaska

Vstopimo v Istanbul sredi osemdesetih let minulega stoletja. Mahmut in njegov vajenec se poslužujeta starodavne metode izkopavanja vodnjakov. V nečloveške napore primorana dvojica razgrne osupljiv niz zgodb in podob – pisateljeva tankočutnost nas zapelje v premislek o očetih in sinovih, avtoritarnosti in individualizmu, državi in svobodomiselnosti, o prebranem in o občutenem, videnem. Izvorna pripoved, oprta na izpričano dejanje umora, ki se je zgodilo tri desetletja tega, se pretrga, da bi se znova sestavila v meditacijo o podstati civiliziranega sveta ... Potem ko pisatelj inteligentno spoji dvojico mitologij – Sofoklesa s Kraljem Ojdipom ter perzijskega pesnika Ferdowsija s tragedijo o Rostamu in Sohramu. Roman izzveni v monologu Rdečelaske, v katerem spregovori o dveh različnih Turčijah, o napredni in nazadnjaški, in prikaže položaj ženske v družbi, ki temelji na tradiciji, družinskih vrednotah in patriarhalnih odnosih, in zavrača vse drugačno in neobičajno. Tedaj izvemo, da je rdeča barva njenih las pravzaprav simbolična, in tudi, da ne moremo ubežati usodi, zapisani v legendah.

Odlomek iz knjige

"Hlastno sem poslušal vsako posamezno Rdečelaskino besedo in obenem pogledoval okoli sebe, da bi ugotovil, ali naju kdo opazuje. Osupnilo me ni le vse, kar mi je povedala, temveč tudi to, da mi je zdaj sedela nasproti, da je spet hitro premikala svoje male roke, da je imela na sebi obleko v barvi temno modrega neba, ki je bila popolnoma enaka barvi dolgega krila, ki ga je nosila, ko se je pred tridesetimi leti sprehajala z menoj po Železniškem trgu, in da je imela urejen obraz in nohte. "Svojega suma o tem, kdo je njegov oče, seveda nisem izdala ne svojemu možu ne sinu," je nadaljevala."