Vemo, kako je z metuljem, ko se mu zlepijo krila. Potuhne se in čaka, da se mu posušijo. Naslov Lainščkovega romana skoraj ne bi potreboval zgodbe, tako je pomenljiv in vseobsežen. A ker zgodba je, lahko naslovu pripišemo prispodobo vsega, kar se v njej dogaja: grobi dialogi v vojašnici v predmestju Beograda, realnost razklane države, ljubezen med Ljiljo in Markom, sprva tako polna mravelj, proti koncu le še onemogel metulj, ki se mu krila ne osušijo, vse do konca, ki zaboli do onemelosti. Ko bi se zadnji list knjige zlepil s platnico, bi še lahko upali na lepši konec, tako pa ostanemo lainščkovo lačni nove zgodbe, ki bo morda srečnejša.
»Ob nevihti me je zmeraj strah za metulje,« mi je pravila takrat na otoku. » Zdi se mi, da vem, kako se počutijo, ko se jim zlepijo krila,« se je zamaknila. »Ostane jim le še, da se kam zavlečejo in čakajo, da se posušijo,« je bila togotna. »Ne vem pa, kako je z njimi, če krila ostanejo zlepljena?« se je spraševala. »Po moje takrat raje kar umrejo od žalosti,« je menila. Jaz pa nisem še dojemal, da to ni bilo le razneženo razpredanje, ampak primera, ki jo je še kako zadevala. Zato pa sem se tokrat vračal v vojašnico strt in zgrbljen, kakor da bi mi kdo naložil na ramena neznansko breme in bi mi noge pod težo olesenele.
Osrednja knjižnica Celje
Muzejski trg 1a
3000 Celje
Tel.: 03 426 17 10
Fax: 03 426 17 11
info@knjiznica-celje.si