Vrtnice vetra
Widad Tamimi je potomka pisatelja Itala Sveva, vnukinja bogatega Juda Carla Weissa, ki je z družino pred rasnimi zakoni zbežal iz Trsta v New York, ter hči Palestinca Kaderja Tamimija, revnega očeta, Hebrončana, dvakratnega begunca, ki se je kot ugleden pediater ustalil v Italiji, kjer je spoznal tudi ljubezen svojega življenja, pravnico in novinarko Claudio Weiss.
Knjiga Vrtnice vetra poveže usodo obeh; življenjski zgodbi svojega dedka in očeta, že v otroštvu prizadetima s pregnanstvom. Očetova družina je pred vojno ob uporu Palestincev proti britanskemu mandatu zbežala v Jordanijo, a očeta je študij medicine pripeljal v Italijo. Na drugi strani je materina judovska družina zapustila fašistično Italijo, v katero se je po vojni vrnil le dedek.
Knjiga je tudi politično sporočilo. »Sporočilo, da lahko Jud in Palestinec sedita za isto mizo in v pogovoru ugotovita, da imata več skupnega, kot je tistega, kar ju ločuje. Na podlagi zgodbe svoje družine sem hotela pokazati, da je sobivanje mogoče,« pravi Widad, ki danes živi v središču Ljubljane, poročena je s Slovencem in ima tri otroke. Kot prostovoljka pomaga beguncem pri integraciji v slovensko družbo. Kljub več nacionalnosti svoje družine pravi, da izgnanstvo lahko pokoplješ: »Ker moja družina nikjer ni pognala trdnih korenin, sem to hotela omogočiti svojim otrokom – preselila sem se v državo, od koder je moj mož, in tu pognala korenine.«
Odlomek iz knjige
»Otroci kot semena, ki jih raznaša veter, odhajajo proti daljnim deželam, pri čemer nosijo v sebi zgodbo o svojih izvorih. Nimajo izbire, otroci, sledijo smeri tokov. Vrtnice so, otroci vetra, lepe in polne trnov, da se branijo pred izzivi novih svetov, v katerih se razcvetajo, skrunijo in so oskrunjeni v prepletu prekrižanih usod.
Izgnanstvo neke družine se vtihotapi v življenje mnogih generacij, dotakne se jih, jih rani, prikrajša za številne reči in jih hrani. Kamenček pade v mirno jezero, koncentrični krogi se širijo in širijo, dokler se pogled ne izgubi, izmakne se mu to neskončno raztezanje valov, ki jih oči že ne morejo več zaznati. Toda drhtenje traja, lahno in tiho, oplazi oddaljena telesa in duše.«
